Nataša Horvat je prejemnica priznanja ACS za promocijo učenja in znanja 2018. Priseljena Rominja, najstniška mati, se je pri devetindvajsetih, ko večina Romov že odneha, odločila, da bo poskrbela zase in za svoje skupnosti.
NATAŠA HORVAT je »dokaz, da učenje vodi iz začaranega kroga revščine v napredek posameznika in vseh skupnosti, v katere je vključen.« Nataša je še vedno enako zagnana kot je bila tistega davnega leta 2004, ko je prvič prestopila prag Ljudske univerze Lendava. Danes ni samo naša udeleženka, ampak tudi sodelavka. Svoje znanje in izkušnje prenaša na mlajše generacije Rominj, hkrati pa je še vedno neutrudna borka za pravice pripadnikov romske skupnosti. S svojim zgledom ruši predsodke in stereotipe večinskega naroda o Romih, mlajše generacije Rominj pa spodbuja, da po zaključeni osnovni šoli nadaljujejo izobraževanje.
Nataša, kaj se je dogajalo od leta 2018, ko si bila med dobitniki priznanja ACS za promocijo učenja in znanja, do danes?
V bistvu se je zgodilo veliko vsega. Zaključila sem program Ekonomski tehnik in naredila NPK za Romsko pomočnico. Kjub temu, da sem se pogosto spopadala z lastnimi strahovi, da mi nekaj ne bo uspelo, pa je zame v teh šestih letih bilo najpomembneje priti do spoznanja, da mi lahko uspe vse, če sem dovolj vztrajna in da nikoli ni prepozno za pridobivanje dodatnih znanj, ki jih lahko prenašam na pripadnike romske skupnosti s katerimi delam.
Za tabo je tipična zgodba Rominje, ki prihaja iz segregiranega okolja. Pri nepolnih sedemnajstih si postala mati, se preselila iz romskega naselja na Hrvaškem v romsko naselje v Sloveniji. Kaj ti je pomenila pot, ki si jo prehodila od svojega 27. leta, ko si prvič prišla na ljudsko univerzo, do danes, ko si tukaj zaposlena?
Želja po zaključku izobraževanja me je vodila zaradi tega, ker so vse moje sestre (ima 4 sestre, op. avtorja) imele zaključeno srednjo šolo, le jaz je nisem imela. Oče nam je, ne glede na to, kako smo odraščale, vedno govoril, da brez izobrazbe in brez dela ne bo jela. To je bil njegov rek, ki sem si ga zelo dobro zapomnila. Je pa res, da sem sebe imela za manj vredno napram sestram, zato sem najprej začela delati na svoji samozavesti in skušala ugotoviti, kaj si v svojem življenju sploh želim. Spraševala sem se, ali res želim stagnirati v romskem naselju in prevzeti vlogo tradicionalne Rominje, ki se razdaja družini in skrbi za njo 24 ur na dan ali pa želim iz sebe naredi nekaj več. Res je, da sem se morala znebiti tega občutka manjvrednosti in narediti miselni preskok med tem, česa se bojim in kaj si res želim, kar priznam, da ni bilo enostavno, ker sem na tej svoji poti naletela na različne ovire, ampak me je to, da sem dosegala zastavljene cilje, le še dodatno motiviralo, da s svojo življenjsko zgodbo in na podlagi lastnih izkušenj lahko pomagam drugim ženskam v romski skupnosti.
Ali si pri svojih odločitvah kdaj naletela na neodobravanje partnerja in njegove družine, ker si se odločila za to, da ne želiš biti tradicionalna Rominja? Bila si namreč prva v naselju, ki se je podala na pot izobraževanja in se nato zaposlila. Kakšne so bile tvoje notranje bitke?
Včasih je bilo težko. Pogosto so mi namreč govorili, da mi ne bo uspelo, ker sem s Hrvaške in ne obvladam dovolj dobro slovenščine. A sem sama vedno poskusila. Vedela sem, da je najhuje to, da mi morda ne bi uspelo. To pa me vodi še danes. Danes vem, da se bom vedno soočala s strahovi, vendar je to dobro. Prav to, da se soočam s strahovi, ki jih uspem premagati, pa mi daje neko notranje zadovoljstvo.
Prav to, da si pretrgala s tradicionalnim načinom življenja Rominje, je občudovanja vredno. Kaj si s tem začela sporočati okolju? Ali se vidi kaka sprememba?
Spremembe v okolju iz katerega prihajam so velike. Veliko Rominj se je opolnomočilo in naredilo korak zase, čeprav še vedno obstajajo tradicionalni vzorci in tradicionalno razmišljanje, da bi romska ženska morala biti nenehno doma, da Rominja ne more hoditi naokoli, recimo po sestankih, različnih srečanjih ali celo v tujino in je odsotna več dni. Saj sama še vedno imam v podzavesti, kako se partner počuti, ko kam grem, vendar mi to danes več ne predstavlja tako velikega problema kot mi je pred 10. leti.
Pogosto govoriš o tem, kako pomembni so v življenju nekoga, ki potrebuje motivacijo in podporo, pomembni drugi. Velikokrat omeniš učiteljico v osnovni šoli, ki ti je prinašala, ker si pogosto bila lačna, saj niste imeli sredstev, da bi si kupila malico, rogljiček. Ta rogljiček in njen ljubeči odnos sta se ti zapečatila globoko v spomin in pogosto nevede izražaš globoko hvaležnost njej in njenemu odnosu do tebe. Kaj so ti te osebe pomenile v življenju?
Vedno, ko sem naletela ali naletim na take ljudi v življenju, naletim na občutek varnosti. To so ljudje, ki mi stojijo ob strani in me motivirajo za nadaljnje korake. V osnovni šoli je to bila moja učiteljica, kasneje, ko sem obiskovala različne programe izobraževanja in opolnomočenja, so to bile moje mentorice, kasneje na LU Rahela (direktorica). Meni največ v življenju pomeni, da tudi takrat, ko sem čisto obupana in ne vidim izhoda, imam ob sebi ljudi, ki mi stojijo ob strani in mi govorijo, da mi bo uspelo. Tudi v romski skupnosti je tako, da mi je vse lažje, če me pri vodenju spodbujajo ljudje, ki verjamejo vame in me pri delu podpirajo. Pomembno je, da mi ti dajejo moč, da vedno vztrajam, četudi se najdejo tudi taki, ki me ne podpirajo, kljub temu, da ne delam nič slabega in jim želim samo pomagati. Je pa res, da se moj način razmišljanja in življenja razlikuje od njihovega, saj še niso zreli za spremembe in vem, da jim ne morem na silo vcepiti nekih svojih, s strani večinske družbe, sprejetih norm.
Gledam predvsem mlajše Rominje, ki se vedno pogosteje odločajo za nadaljevanje izobraževanja na sekundarni stopnji in izobraževanje večinoma tudi uspešno zaključijo, seveda govorim o našem naselju. Postala si pomembna druga njim, ne samo tekom izobraževanja, ampak tudi kasneje, pri zaposlovanju. Ali misliš, da bo tradicionalni način razmišljanja z novimi generacijami počasi začel izginjati?
Ja, bo, ampak ne pri vseh. Določeni bodo še naprej razmišljali tako kot njihovi starši, njihovi predniki, ampak je, če pogledam procentualno, v našem naselju 80% takih, ki si želijo drugače živeti.
Kaj pa tebi pomeni, da si lahko pomembna druga tem dekletom? Sama namreč boljše razumeš njihovo zgodbo kot na primer nekdo, ki ni iz skupnosti.
Meni zelo veliko pomeni, predvsem to, da mi zaupajo, se obrnejo name, ko potrebujejo pomoč. Tako kot sem jaz iskala varnost pri tisti svoji učitljici, mentorjih, Raheli, kot moji šefici, tako oni iščejo varnost pri meni. Sama vem, da jim je težko preseči vzorce in se rešiti iz začaranega kroga revščine in tradicionalnega načina življenja, enako kot je to bilo meni. Vem, da moraš imeti trden karakter, da vztrajaš pri nekaterih svojih odločitvah. Sama upam, da se bodo ta dekleta postavila na lastne noge in trdno stala na njih ter našla pot do željenega cilja.
Postala si prepoznavna, ne samo v lokalnem okolju, ampak tudi na nacionalni ravni. Si ena najstarješih Rominj, ki je dosegla tako visoko raven izobrazbe. Kaj ti pomeni ta prepoznavnost pa tudi odobravanje večinske skupnosti?
To prepoznavnost jaz ne jemljem kot neko osebno slavo, ampak kot možnost, da razbijem stereotipe pri ljudeh, ki mislijo, da so Romi nesposobni in si ne želijo sprememb. Predvsem s tem, kje vse sem sodelovala, sem se trudila te vzorce prenesti na mlajšo generacijo, da bi jih skozi svoje aktivnosti motivirala, da se vključujejo. Vem, da si ne zaslužijo, da bi bili zaprti v romskih naseljih. Treba je spoznati, tako kot so v meni, sposobnosti in prednosti teh mladih in jih potegniti iz naselij ter jim dati možnost, da se razvijejo na različnih področjih.
Kje se vidiš čez 5 let?
Rada bi delala naprej, pomagala še več Rominjam iz svoje skupnosti, prav tako pa si želim, da bi postala ponosna babica. Vem, da sem še mlada, vendar je moj sin star že 30 in mislim, da bo mogoče čez 5 let že razmišljal o tem, da bi postal oče, se nekako vidim tudi v tej vlogi. Prav tako se želim še naprej izobraževati, saj znanja ni nikoli dovolj.
Comments