KNJIGA NA POTI

Sandija sem spoznala davnega oktobrskega dopoldneva leta 2012. Bila sem na ne vem kateri konferenci o težavah romske skupnosti in na tej konferenci je bil tudi Vinko (tisti, o katerem v knjigi govori Sandi), ki je pripravljal prispevek za oddajo Kaj govoriš?. Vinka sem, tako kot večino drugih članov Romskega akademskega kluba, spoznala poleti, ko smo v romskem naselju Kamenci skupaj izvajali aktivnosti v času poletnega tabora za otroke. Zato, ker sem še vedno mnenja, da konference niso namenjene samo izmenjavi izkušenj in pridobivanju novih znanj, ampak tudi druženju, sem se, ko me je Vinko pobaral, če bi šla na kavo, povabilu z veseljem odzvala. Vinko mi je, medtem ko sva se oddaljevala od konferenčne dvorane, rekel: »Veš, nisem sam. Z mano je tudi Sandi.« Vprašujoče sem ga pogledala in razmišljala, kdo neki naj bi bil Sandi.

Še preden mi je Vinko uspel pojasniti, kdo Sandi je, sem pri edini zasedeni mizi zagledala mladeniča, ki je radovedno zrl v najino smer. Na obrazu mu je počival prešerni nasmeh. Tak, od ušesa do ušesa. Pomislila sem: »Čemu pa se ta smehlja kot da je ravnokar na lotu zadel sedmico?«

Ko sva z Vinkom naredila še tistih par korakov do mize, se je urno postavil na noge, iztegnil roko in še malenkost bolj razpotegnil nasmeh: »Sandi.« Ošinila sem ga s pogledom, se mu predstavila in sedla. Za moje pojme je bil preveč nasmejan, preveč vesel in preveč zgovoren. Odkrito povedano: v tistem trenutku ga je bilo na terasi lokala daleč preveč. V naslednjih dvajsetih minutah sem uspela o njem izvedeti prav vse, pravzaprav tudi tisto, kar me sploh ni zanimalo.

Prvi vtis? Ni mi bil simpatičen. Niti s od simpatičnega. Mulo se je obnašal tako kot da sva prijatelja in se poznava že leta. Mulo, ki je štel dvanajst pomladi manj kot jaz. Po dvajsetih minutah sem se vljudno izgovorila, da moram nazaj v konferenčno dvorano, čeprav bi mi v tistem trenutku bolj ustrezalo ždeti na toplem jesenskem soncu. Ampak toliko prešernega, glasnega smeha, zbijanja šal na svoj in tuj račun ter razglabljanja o vsakdanjih neumnostih v tistem trenutku nisem prenesla.

Minilo je kar nekaj časa, preden sem tega Sandija srečala ponovno. Usoda je dodobra premešala štrene in mi ga postavila na pot. Ne, ni bilo naključje in ni bil splet okoliščin. Sandi me je namreč naučil, da naključij ni, ker je v bistvu vse, kar se ti zgodi, na ključ. Prav v tistem trenutku se ti mora zgoditi, ker ti je namenjeno. In Sandi je očitno bil namenjen meni. Da me uči velike in majhne stvari. Naučil me je glasnega in srčnega smeha, pomena pravega prijateljstva, sprejemanja in dajanja ter še veliko drugih pomembnih in nepomembnih reči.

In danes? Danes je Sandi moj prijatelj. Je rama za jokanje, ko ne gre vse po načrtih, odkriti kritik, ko počnem neumnosti, tisti, ki hvali, ko kaj naredim dobro in graja, če stvari preveč zapletam. Je moj vodnik na poti spoznavanja vseh odtenkov romske skupnosti.

Kaj pa knjiga? Knjiga je preplet Sandijeve osebne zgodbe in spoznanj, ki so ga oblikovala v osebnost kot je danes. Prav osebna zgodba, ki je morda res rahlo nenavadna, je tista, ki nas pritegne in nas nauči, da je v življenju res vse tako preprosto enostavno, če smo pripravljeni na spremembe. Je pisni spomenik reku: Kar te ne pogubi, te okrepi.

Najverjetneje se sprašujete, kaj je v tej zgodbi tako nenavadnega in posebnega, da si zasluži kar dva prevoda in knjižno obliko. Je tako nenavadna in posebna kot je najino prijateljstvo. Posebna je zato, ker je Sandi po etnični pripadnosti Rom in ozirajoč se na stereotipe, ki v veliki meri govorijo o tem, da je večina Romov nepismenih in brez izobrazbe, te stereotipe ruši. Nenavadna pa, ker je ta moj Sandi šele pri trinajstih izvedel, da je pripadnik romske skupnosti.

 

Rahela Hojnik Kelenc

  • White Instagram Icon

Kontakt

Naslov

© Copyright 2019 

Ljudska univerza Lendava

Tel: +386 (2) 578 91 92

Email: izobrazevanje@lulendava.si

Kidričeva ulica 1

9220 Lendava